Izgubljeni mladi
Kaj sploh pomeni biti izgubljen? Ob tem vprašanju si lahko predstavljate širino morja, oceana, se v mislih potopite vanj in kar naenkrat ugotovite, da ste se znašli v modrini, ki ji ni videti konca, katera je videti enaka, če pogledate levo, desno, naprej ali nazaj. Malce se razlikuje le, če svoj pogled osredotočite navzgor ali pa navzdol. Podobno se dandanes počutijo tudi mladi. Pa da ne bomo nehote krivični do njih, je potrebno priznati, da tudi starejše generacije velikokrat niso prav daleč stran od tovrstnega pogleda. Kot bi se znašli v slepi ulici, kjer ni nikjer smerokaza, kam naprej. Pa vendar, ko mladi začnejo spraševati sami sebe po svoji identiteti ter po smislu, za katerega živijo oziroma se ozirati po svojem prostoru v tem svetu, se tudi na videz enaka modrina oceana začne spreminjati.
Še težje pa je slediti samemu sebi, se zavedati, kdo sploh sem v tem kaotičnem svetu, kjer je na vsakem vogalu nešteto motilcev. Že samo reklame, telefoni, revije in televizija povzročajo toliko distrakcije, da mladi niti ne uspejo začutiti sami sebe, ne vedo, da so lahko kaj drugega, kot jim je predstavljeno skozi vse te vire, ki jih obdajajo.
Starejše generacije so dajale pomen enakosti, družbi, druženju ter delovanju za skupno dobro. Mlajše generacije pa si želijo slediti svojemu edinstvenemu poslanstvu. Kar pa ne pomeni, da je eno boljše kot drugo. Na koncu vedno pridemo do enakega ali podobnega rezultata. Kajti tudi več posameznikov, ki bodo vedeli, kam se nagibajo, kaj želijo spremeniti, oplemenititi, bodo to delali konec koncev za celotno družbeno dobrobit.
Če pogledamo še iz drugega zornega kota, je identiteta višje od naših vrednot in prepričanj, pa vendar ni najvišje na lestvici. To »prvo« mesto še vedno pripada širšemu poslanstvu ter viziji. Kar pomeni, da ne glede na to ali delamo kot popolni individuumi, še vedno imamo nekje nad glavo vizijo ter poslanstvo, h kateremu stremimo. In mogoče boste presenečeni, pa vendar ima veliko ljudi zelo podobno vizijo ter poslanstvo, na cilj bo vsak prišel le po nekoliko drugačni poti.
Če pogledamo malo v preteklost, izražanje individualnosti niti ni bilo zaželeno, celo prepovedano. Ozrimo se na čase zažiganja »čarovnic« na grmadah, na čase, ko so zažigali prav določene knjige in ustavimo se lahko v času, še ne tako dolgo nazaj, ki se je imenoval socializem. Torej, »čarovnice« oziroma ženske, ki so imele močan dar naravnega zdravljenja, ki je dandanes že zelo iskana vrlina, so izražale preveč svoje individualnosti, imele so preveliko vizijo, ki ni bila v skladu s takratnimi vladajočimi. Tudi požigi knjig, da ne govorimo o tem, da se to počne še dandanes, vendar v digitalni obliki, kot cenzuriranje spletnih objav, so bili znak zatiranja oziroma neodobravanja drugačnosti, stika s samim sabo ter izražanja lastne identitete. In če se ustavimo pri socializmu, kjer naj bi vsi delovali za enotno vizijo, enoten cilj, vemo, da tudi tukaj ni bilo prostora za individualnost.
In sedaj se sprašujemo, kaj se dogaja z mladimi, zakaj so tako izgubljeni? Ker v njih vre težnja po izražanju lastne identitete, po drugačnosti od sošolca, soseda, mame in ata in mogoče drugačne od trenutne vizije širše družbe. Pa je to slabo? Je le drugače in mogoče edini način, da družba ponovno najde svoje lastno ravnovesje.
Evija Evelin Zavrl, mag. psihosoc. pom.
